Kaj vam pomeni tradicija nagrajencem? S čim jo povezujete? In kako vidite prihodnost?
Tradicijo osebno vidim v človeku. Res je sicer, da moramo vsak dan
izboljševati procese dela in dandanes je to z novimi tehnologijami
veliko lažje. Še vseeno pa se moramo izboljševati preudarno, povezovati
ljudi, da so zadovoljni in čutijo pripadnost delu in podjetju. Če
je človek v središču razmisleka, se ohranja tradicija. Verjamem, da
bomo v prihodnosti lahko delali karkoli, a osnova vsega bosta ostala
človeška ideja in ustvarjalnost.
170 let GZS
Vsaka organizacija, ki obstaja že 170 let, je zagotovo vredna
hvale in deluje dobro. Pri Etolu smo se že vse od ustanovitve
držali filozofije, da si moramo v prvi vrsti pomagati sami, zato
smo k marsikateremu izzivu pristopili samostojno. A GZS je bila
zagotovo pomembna podpora pri širitvi na tuje trge, kjer smo
potrebovali denimo različne komercialne dokumente. Naše
sodelovanje je bilo tako doslej dobro in verjamemo, da bo takšno
ostalo tudi v prihodnje.
Covid-19: Kako vas je osebno zaznamovalo preteklo leto in kaj je bila za vas najpomembnejša lekcija v zvezi s poslovanjem?
Covid-19 me je tako osebno kot poslovno zaznamoval predvsem preko
strogih ukrepov, ki se jih držimo z namenom preprečevanja okužb. Kjer je
bilo mogoče, smo uvedli delo od doma, drugje smo poskrbeli za izmensko
delo. Ves čas smo še posebej pazili na varnost rizičnih skupin. Ponosen sem,
da smo uspeli v tem kaotičnem in nepredvidljivem obdobju ohraniti zdravje
zaposlenih in ob tem preseči rezultate iz leta 2019.
Zanimiva izkušnja
Običajno nam v spominu bolje ostanejo tisti ponesrečeni
dogodki, ko se kar ne moremo načuditi, kaj vse je šlo narobe. Med
te sodi službeno potovanje po nekdanji Češkoslovaški. Potovanje
je postalo prava mala odisejada in bi potreboval veliko prostora,
da bi jo orisal v celoti – vključno s srečno vrnitvijo. Se je pa že
začelo »pisano«. S sodelavcem sva se odpravila na 14-dnevno
pot. Avto je bil poln vzorcev. Na cesti med Bratislavo in Nitro
nama je počila zračnica. Ker je bila rezervna na dnu prtljažnika,
sva morala vse ogromne količine vzorcev in prtljage raztovoriti
kar na licu mesta. Ob vsem tem neredu se je ustavila policija v
prepričanju, da sva Roma, ki se želiva utaboriti ob cesti. Začeli
so glasno vpiti, naj se takoj pobereva. Ker očitno nisva bila prva,
ki sva tako »postavila tabor«, je trajalo kar nekaj časa, da je
policija prisluhnila in uvidela zmoto. S sodelavcem sva se vrnila
v Bratislavo in poiskala pomoč. Tako sva porabila dodatna dva
dneva, kar je povsem porušilo najin načrt potovanj in vse rezervacije
hotelov so šle po zlu. Po vrhu vsega je sodelavec še resno
zbolel in domov sva se vrnila brez opravljene naloge.
Hobiji
Prav veliko prostega časa nimam, a ga vedno
poskušam izkoristiti kakovostno. Moj najljubši hobi je
preživljanje časa s sedemletnim vnukom in leto in pol
mlado vnukinjo.