Nagrada Gospodarske zbornice Slovenije

Predsednik Združenja evropskih nogometnih zvez (UEFA), Aleksander Čeferin

 

Gospe in gospodje, 

Dragi prijatelji, 
 

Ko sem prejel vabilo Gospodarske zbornice Slovenije, da se udeležim tega srečanja in spregovorim o strasti – o nevidni energiji, ki nam jo daje in nam tako pomaga doseči svoje cilje – sem si rekel, “Očitno bo treba odpreti kakšno knjigo filozofije iz študijskih let, če nočem izpasti čuden pred crème de la crème moje dežele. [To ste seveda vi, če se morda sprašujete, o kom govorim.] In točno to sem tudi naredil. Na kup sem si zložil šolske knjige filozofije in se lotil branja.   

Prebral sem vrsto člankov, esejev, citatov, in razmišljal kako bi začel.  

Razmišljal sem, če bi morda sledil metodi Slavoja Žižka, in tako povedal ravno nasprotno od tega, kar se pričakuje. Glede na to, da se strast ponavadi razume kot pozitivno silo, bi povedal, da je strast nekaj destruktivnega – da je “bolezen duše”, kot je rekel Kant.  

Navrgel bi še malo Platona in Descartesa – v prefinjeni diskusiji je vedno dobro, če se omeni Platona in Descratesa – in poudaril ravno nasprotno od tega, kar je zapisano na vabilu, da namreč strast ni pozitivna sila, ki nam lahko pomaga, da si zastavljamo vedno višje cilje in presežemo vse ovire na svoji poti.    

Nadaljeval bi z navajanjem racionalistov, z njihovimi trditvami, da strast zamegli človekovo razsodnost in onemogoča, da bi dosegel resnico. Poudaril bi tudi, da beseda “strast” izvira iz latinske besede passio, ki pomeni “trpljenje”, in povedal, da je treba znati utišati svojo strast, ali jo celo povsem zatreti, če hočeš kdajkoli doseči srečo.  

In verjetno bi bilo dobro, da bi potem zaključil s pozitivno noto – recimo tako, da bi se oprl na romantike kot so bili Schelling, Kierkegaard ali Nietzsche in njihovo razumevanje strasti: na idejo, da strast krepi življenje; da nas osvobaja, rešuje spon; da daje moč, da lahko premikamo gore in kaže na to, da ko gre za dosežke človeka, praktično ni nobenih meja. … Vedno je dobro, če zaključiš s pozitivno noto, in tako daš pečat dogodku, zagotoviš, da bo preostanek večera minil v bolj sproščenem vzdušju…  
 
To je torej bila moja izvorna ideja: velika imena; vplivne šole filozofske misli; veliki poleti lirike. A po pravici povedano, ta ideja se ni nikamor premaknila. Niti enega stavka na to temo nisem uspel spraviti skupaj. Kljub temu, da sem za branje raznih člankov porabil še tisto malo prostega časa, ki ga imam, sem se na koncu znašel s praznim listom papirja pred sabo.  
 
Ne bom zanikal, da sem za trenutek podvomil vase. Vprašal sem se, kako je mogoče, da ne morem spraviti skupaj niti kratkega govora, ki je običajno zgolj formalnost…  
In v tistem trenutku mi je postalo jasno: govora nisem mogel napisati, ker v tistem trenutku nisem imel strasti do filozofije. Za inspiracijo pa je potrebna strast.  

In tako bomo, če dovolite, dali filozofe vseh prepričanj na stran, skupaj s šolskimi predavanji filozofije. Se opravičujem, dragi profesorji, ki ste me učili. Bili ste odlični profesorji, a nocoj vas ne potrebujem! Oprl se bom na to, kar šteje zame. In govoril bom o tem, kar sam poznam in kar je moja strast.  

Moja prva strast je akcija, delovanje. Ne glede na številne govore, ki sem jih imel, odkar sem bil izvoljen za predsednika UEFE, mi je ljubše delovanje, kot govorjenje.   
Ko si zastavim neko nalogo, naredim vse, kar je potrebno, da jo izpolnim, in to naredim s strastjo – kar pomeni, da se osredotočim na cilj. Moram videti napredek – in ta napredek mora biti takojšen in učinkovit.  
Tako je na primer bilo, ko sem se takoj po srednji šoli odločil, da bom sam prepotoval Ameriko, od vzhodne do zahodne obale; tako je bilo, ko sem se odločil, da bom prečkal Saharo na motorju; tako je bilo, ko sem sklenil, da bom dosegel črni pas v karateju; tako je bilo, ko sem sprejel odločitev, da bom prevzel vodenje odvetniške družbe, ki jo je ustanovil moj izjemni oče; tako je bilo kadarkoli sem zagovarjal svoje stranke na sodišču; in tako je bilo, ko sem se odločil, da bom kandidiral za predsednika UEFE. Kot lahko vidite na podlagi teh primerov, strast pomaga, da se izmaknemo rutini in statusu quo in temu, da bi se zataknili nekje na mestu.  

S tega stališča je strast gonilna sila in protisredstvo – gonilna sila uspeha in sredstvo proti utrudljivi rutini.  

Strast imam tudi do svoje domovine. Pred nekaj dnevi sem obiskal Ciper, Kolumbijo in Portugalsko. In čez nekaj dni bom šel v Italijo, Argentino in Litvo. Imel sem priložnost obiskati fantastične kraje, a kamorkoli grem, si vedno želim tudi domov, v svojo domovino in k svojim ljudem. Slovenija je vpisana v moje srce in se pretaka po mojih žilah, in nikjer ne morem preživeti več kot nekaj dni, ne da bi me vleklo nazaj domov. To je iracionalno – ker je povezano s strastjo.   

Kako bi sicer lahko pojasnili to, da sem pripravljen prepotovati tisoče kilometrov samo zato, da bi lahko preživel nekaj kratkih ur v Grosupljem, preden se spet odpravim na nove avanture na drugi strani sveta? 

S tega stališča strast nasprotuje razumu – in prav zato nas žene k temu, da naredimo izjemne stvari.  

Ko smo ravno pri geografiji, moram reči da Slovenija ni edini kraj, do katerega sem strasten. Se opravičujem za to… 
 
Strast gojim tudi do Afrike in njenih ljudi. Na svojih potovanjih po tem neverjetnem kontinentu sem imel srečo, da sem spoznal nekaj čudovitih ljudi – ljudi, ki nimajo ničesar, a so pripravljeni dati vse. 

Na tem mestu moram omeniti, da sem pred nekaj meseci imel priložnost, da sem nekaj časa preživel s patrom Pedrom na Madagaskarju, in to je bila resnična lekcija življenja. Moja strast do Afrike mi pomaga razumeti njene ljudi. In njihova strast do življenja in preprostosti mi pomaga razumeti sebe. 

S tega stališča strast plemeniti in nam pomaga, da znamo deliti z drugimi. Omogoča nam, da pozabimo na svoje strahove, se znebimo ovir, ki nas ločujejo in se srečamo z različnimi ljudmi – ljudmi, ki nam pomagajo rasti kot posameznikom. 

Strast imam tudi do preprostih vsakdanjih zadovoljstev – majhnih reči življenja, ki so morda od vsega še najpomembnejše in najlepše. Zame ni nič boljšega od preživljanja časa s svojo družino, ženo in hčerkami – videti hčerke, kako se razumejo med sabo ali pa kako se pobotajo po tem, ko so se skregale. Kajti, res je, moje deklice se včasih skregajo – in to vselej z obilico strasti! 

S tega stališča je strast povezana s srečo, veseljem in ljubeznijo – ljubeznijo, ki je brezpogojna. Velike strasti življenja so vedno povezane z ljubeznijo – strasti, ki nam pomagajo, da presežemo sami sebe in se povežemo z ljudmi okoli nas.  

Moja strast pa je seveda tudi šport in posebej nogomet. Res je sicer, da je to precej manj romantična zadeva! A nogomet moram omeniti, saj je to nedvomno najbolj razširjeni vir strasti po vsem svetu. 
Ocenjuje se, da je danes po svetu že več kot miljardo nogometnih navdušencev. To pomeni, da je na svetu več nogometnih navdušencev kot je katolikov… To je dejstvo, ne vrednostna sodba! In prosim, nikar ne mislite, da se primerjam s papežem. Sem zgolj še en obraz v množici, navdušenec kot vsak drug – eden od miljarde navijačev, ki vsak vikend navija za svojo ekipo.  

In vendar, moja strast do nogometa je zdaj vseeno nekoliko drugačna, spremenila se je, odkar sem bil jeseni 2016 izvoljen za predsednika UEFE. Zdaj je moja strast to, kar omogoča strast. Moja naloga je, da zagotovim da lahko desetine miljonov otrok po vsej Evropi uživajo v svoji strasti – igranju nogometa – in sicer v najboljših možnih pogojih. Skratka, moja naloga je, da pripomorem k temu, da lahko naslednje generacije otrok izkušajo, živijo, strast do nogometa.  

Moja obveza je ustvariti boljšo prihodnost za naše otroke in to je tisti del mojega mandata predsednika UEFE, na katerega sem najbolj ponosen.  

S tega stališča strast zadeva tudi upanje in komunikacijo. 

In končno, strast imam tudi do… strastnih ljudi. O tem ne bom na dolgo govoril; navedel bom samo en primer, in takoj boste videli, o čem govorim.  
 

Govoril bom o mladem človeku z imenom Ljubomir Moravac, za katerega ste nekateri med vami morda že slišali. Ljubomir je bil obetaven mladi igralec pri nogometnem klubu Maribor. A potem se je njegovo življenje obrnilo na glavo.  

Udeležen je bil v prometni nesreči, in vse se je spremenilo. Dva prijatelja, ki sta bila z njim v avtu, sta umrla, in Ljubomirja je doletela amputacija roke. Mnoge ljudi bi to zlomilo, a ljubezen njegovih prijateljev in družine, in pa njegova strast do nogometa, so pripomogli k temu, da se je Ljubomir pobral. 

Ta strast mu je pomagala, da se je znova postavil na noge.  

Odločil se je, da svoji poškodbi navkljub hoče ostati del nogometnega sveta. Ker ni imel več možnosti, da bi lahko postal profesionalni igralec, se je odločil, da hoče postati nogometni sodnik. In točno to je tudi naredil – po zaslugi svojega izjemnega poguma, samožrtvovanja in strasti.  

Strast imam do strastnih ljudi, kakršen je Ljubomir. Takšni ljudje si zaslužijo spoštovanje in občudovanje.  

S tega stališča je strast to, kar nam pomaga, da lahko realiziramo naše najbolj neverjetne sanje – pa čeprav po vijugavi poti – in pomaga nam, da lahko prenesemo preizkušnje in tragedije življenja. Strast nam daje moč in prepričanje, ki ga potrebujemo, da lahko delamo čudeže.  

Ljubomir je živ dokaz, da je imel Hegel prav: nič velikega se v tem svetu še ni doseglo brez strasti.  

Pa sem vendarle uspel zaključiti s citiranjem filozofa… Vse moje branje starih šolskih knjig filozofije torej le ni bilo zaman! 
 
Hvala lepa za vašo pozornost. Želim vam večer poln strasti. 


 



Pokrovitelji in partnerji


GENERALNA pokrovitelja


         

ZLATI pokrovitelji




ZLATI partner




SREBRNA pokrovitelja




BRONASTI pokrovitelji




MALI pokrovitelji




Pokrovitelji knjige RECEPTI NAGRAJENCEV GZS ZA POSLOVNI USPEH




GLAVNI pokrovitelj pogostitve




Pokrovitelji pogostitve